Kako dobro bomo opremili svojega otroka za življenje? Zgolj sledimo družinskem scenariju ali pri vzgoji otrok kreiramo nov set vrednot? Kako spodbudimo čustven razvoj otrok in oblikujemo njihovo čustveno ineteligenco? Česa, kar smo poslušali od svojih staršev, sami ne bomo nikoli govorili otrokom? Kako se počutimo, ko prepoznamo, da ravnamo podobno, kot sta ravnala naša mama in oče? Kriza priložnost za vzpostavitev novega notranjega kompasa.
Česa si zares želimo za svoje otroke?
Se še spomnite dragocenih trenutkov, ko ste z velikim občudovanjem opazovali svoje malčke, kako dihajo, kako se prebujajo, kako se smejijo, kobacajo. V vaše varstvo je bila zaupana veličina življenja in naredili bi vse, da bi se pri tej nalogi, kar najboljše odrezali. Za malčke imamo le eno željo, da bi bili ZDRAVI, saj za vse ostalo poskrbimo sami.
Navodila za “uporabo” niso bila priložena!
V svoji skrbi za potomstvo gremo velikokrat čez rob in ne opazimo, kaj vse bi otroci že lahko naredili sami. Tako jim s svojo pretirano skrbnostjo jemljemo priložnost, da se razvijajo in sprejemajo odgovornost zase. Zares je tanka linija, ki zahteva potrpežljivost in prisotnost, da svojim malčkom dajemo dovolj prostora, da se učijo zavezovati svoje čeveljčke, si odrezati kruh ali natočiti kozarec vode. V skrbi za varnost in v naglici dnevnih dogodkov se ujamemo v zanko, da delamo preveč takšnih aktivnosti, ki bi jih otrok že zdavnaj lahko sam. Pri tem pa postajamo nagrajeni z nečimrnostjo, sitnobo in zahtevnostjo. Takrat privre na plano naša druga želja, da bi bil naš otrok SREČEN. Žal se gašenja tega izziva, lotevamo z obiski trgovin z igračami,.. Pred našimi očmi se nebogljeno dete dnevno razrašča v zahtevnega in sitnega otroka, svoje doda še služba in druge obveznosti, tako se naša energije za občudovanje novega življenja, ki smo ga dobili v varstvo in njegovih talentov močno krči.
»Le uči se, da bo kaj iz tebe!«
Ob vstopu v šolo pa se pravljica o princeskah in ninjah razblini. Takrat se dokončno soočimo z idejo, da bo otrok nekega dne moral poskrbeti sam zase. Tu pa nas prav tako dokončno pričaka naš družinski scenarij. To so tisti mamini in očetovi glasovi znotraj naših glav, za katere smo si rekli, da jih ne bomo več poslušali, kaj šele, da bi podobno ravnali, kot so oni. Z vso vnemo sprejmemo, da je IZOBRAZBA tista, ki daje življenju zeleno luč.
Leta spodbude in glavna vrednota starševskega odnosa se preusmeri v nabiranje znanja in lepih ocen. IDEJA ZDRAVJA ob našem življenjskem stilu popolnoma razvodeni. IDEJA SREČE pa se nalepi na predale s titualmi in pozicijami v službi za katere pridobivamo znanje.
Je to res to, zakar sem leta študiral in se trudil?
Ko nam, nekoč tudi otrokom, uspe izpolniti ta življenjski načrt in z diplomo ter v svoji redni službi postanemo »opremljeni« za življenje, pa se prej ali slej začne porajati vprašanje o smiselnosti vsega skup. V to nas predrami izgorelost, ločitev od partnerja, bolezen, anksioznost, soočanje z ozadjem bleščečih služb, občutek ujetosti v dnevno rutino… in krog, ki je bil toliko generacij sklenjen ima prvič priložnost, da izbere drugo tirnico.
Kje lahko tokrat kot starši naredimo drugače?
Pred dnevi me je zbudila ideja, da tudi ja z stopam po tankem ledu šolo-obveznih otrok in da skozi leta žal obstane večina pozornosti na motiviranju in kontroli otrok za šolske obveznosti. Skozi dnevni dril je pojem srečen, zdrav in zadovoljen zelo potisnjen v ozadje. Izjemno redki so tisti otroci, ki jim je trenuten način učenja pisan na kožo, ki komaj čakajo, da si iz debelih učbenikov, še sami dodatno izpisujejo znanje ali pa da takoj naredijo domačo nalogo in ponovijo tekočo snov. Prav na tem mestu imamo možnost narediti drugače.
Postavljanje novih vrednot kot priložnost za razvoj čustvene in duhovne inteligence otrok
V družinski scenarij kjer so znanje, poslovni in akademski dosežki kot vrednota je priložnost, da morda vnesemo idejo, da si za svoje otroke želimo, da bi bili SREČNI, SPOŠTLJIVI IN ZDRAVI. Seveda je to trenutek tudi za nas, da po malem spreminjano svoje dnevne aktivnosti in rahljamo spone v katere smo se ujeli. Na ta način bomo opazili več SREČNIH trenutkov, ki so ves čas ob nas. Več bomo z otroci v gibanju in raziskovanju narave, kjer se skriva naše ZDRAVJE. Z odločitvijo za SPOŠTOVANJE pa bo naša notranja navigacija pričela upoštevati širši zorni kot ter vse spregledane vidike, ki so nas pripeljali do trenutnih osebnih in družbenih stisk. (Pri tem koncept spoštovanja močno presega klasično razumevanje tega pojma, ki je omejen na: »spoštovanje, do starejšega znanca, ki ravno takrat pride mimo.« Gre za spoštovanje življenja, sebe, svojega dela, narave, sočloveka, drugih živih bitij..).
Več o Urški in njenem delu, si lahko preberete: www.sunofart.net