Način, kako se rodimo, nam pusti odtis na različnih nivojih: psihičnem, čustvenem, fizičnem in duhovnem nivoju. To so nivoji, ki nas oblikujejo, in imajo veliko vlogo pri tem, v kakšno osebo se bomo razvili.
Porod je izjemen dogodek, kjer se rodi novo bitje in kjer se rojeva tudi mama – vendar pa ne gre samo za rojevanje in prinašanje življenja. Sam potek poroda ključno vpliva tudi na to, kako bomo delovali in funkcionirali kasneje v življenju.
Prva faza poroda
Prva porodna doba traja od začetka poroda do popolnega odprtja materničnega ustja. Začne se z rednimi močnimi popadki. V tej fazi se dojenček iz udobnega položaj, v katerem je počival devet mesecev, začne pomikati proti materničnemu vratu. Sile popadkov in čustveni naboj, ki ga plod občuti v tej fazi, se lahko pogosto aktivirajo v kasnejših obdobjih življenja.
S to fazo je lahko povezano naše stanje pripravljenosti premakniti se naprej v življenju. Glede na doživljanje prve faze se lahko kasneje v življenju zgodi, da oseba potrebuje “pritisk”, da se premakne ali pa se pritisku upira – s tem da se noče premakniti. Maternični vrat se začne tanjšati in odpirati, ko glava dojenčka pritiska nanj – pogosti občutek, ki ga ob tem doživi, je, da nas vedno nekaj drži nazaj (v tem primeru maternični vrat). Bolj ko je maternični vrat odporen, močnejši je občutek zadržanosti.
Ta izkušnja lahko pusti občutek oz. odtis tega, da se v življenju ves čas počutimo, da nas nekaj drži nazaj. Prva faza poroda v kasnejšem življenju predstavlja odgovor na vprašanje, kako človek doživlja pritisk – še posebej v primerih, ko iz dane situacije ni videti izhoda.
Lahko se počuti kaznovanega, lahko ima vpliv na samozavest in poraja vprašanja v smislu “kaj sem naredil, da sem si to zaslužil?” Zaradi občutka neskočnega pritiska se lahko človek počuti obupan ali meni, da je naredil nekaj slabega. Nekateri se počutijo v brezizhodnem položaju – kot da ni poti naprej, a hkrati ni izhoda ven. Nekateri malčki v povezavi s temi občutki postanejo zelo jezni, nekateri pa se skušajo narediti majhne oz. izginiti. Vse to postanejo preživetveni mehanizmi, ko je človek soočen s situacijo hudim pritiskom. S to fazo so lahko povezani tudi fizični simptomi – glavoboli, migrene, težave s hrbtom in sklepi, prav tako pa tudi klavstrofobija.«
Druga faza poroda
Ko se dojenček premakne nižje, se mora obrniti (zarotirati), zato da je pripravljen na prehod skozi medenico. V tem trenutku ni več poti nazaj. V tej fazi pride pogosto tudi do preoblikovanja lobanjskih koščic (posledično je lahko eno oko bolj zaprto kot drugo, del med očmi je lahko izrazito stisnjen ali pa je ena stran lobanje bolj stisnjena kot druga). Druga faza poroda se v kasnejšem življenju kaže v povezavi z orientacijo in vprašanji “v katero smer naj grem?«, in prevpraševanju “a lahko zaupam svoji izbiri?« Pogosto se to odraža tudi pri branju zemljevidov ali pa v strahu, da bi se nekje izgubili. Do te faze je bila pri plodu glavica zelo blizu srcu, v tej fazi pa mora dojenček prvič obrniti glavo stran od srca, hkrati pa se prvič zgodi tudi, da obrne glavo stran od materinega srca. V tej fazi imajo pomembno vlogo tudi analgetiki, ki jih dajo rojevajoči ženski, da občuti manj bolečine, a posledično njeno telo manj sodeluje s popadki in otrokom. Druga faza poroda daje odgovor na vprašanje, kako se človek v življenju odloča, ko je pod pritiskom. Z lahkoto ali zelo težko?
Tretja faza poroda
V tej fazi je plod že v poziciji, v kateri se bo rodil. Najpogosteje je to okcipitalna anteriorna, kjer je dojenček obrnjen s pogledom proti križnici. Vstave so lahko različne – nekatere so za porodnico in rojevajočega otroka manj naporne, druge bolj. Ne glede na plodovo vstavo pa je v tretji fazi prsni del zelo stisnjen. Med popadki se pogosto zgodi, da je stisnjena tudi popkovina, kar je za dojenčka, ki je že tako utrujen, lahko zelo naporno. Roke so v tej fazi stisnjene ob telo in niso uporabne. Plod se premika navzdol ob krivulji mamine križne hrbtenice. V tej fazi se lobanja premika iz fleksije (ko je glava upognjena naprej proti prsim) v ekstenzijo (upogib glave nazaj), da se lahko premakne do konca porodnega kanala inglavica se okrona. Zaradi te faze lahko pride do ekstenzije v prvih mesecih življenja. Tretjo fazo v kasnejši, odrasli dobi povezujemo s trpljenjem, občutki obupa ter zataknjenosti.
S to fazo se povezuje tudi občutek, kot da je samo trdo delo rešitev za preživetje – kot luč na koncu tunela, kot neprestan boj za preživetje. Glavno vprašanje, na katerega si lahko posameznik odgovori s tretjo fazo poroda, je, kako v življenju upravlja s svojo energijo. Jo zna usmeriti na prav način ali jo izgublja na vsakem koraku, tudi za nepomembne stvari?
Četrta faza poroda
Rojstvo, trenutek, ko se porodi glava in kmalu zatem še celotno telo. V tej fazi dojenček občuti prehod iz toplega okolja, kjer je plaval v tekočini (približno 37 stopinj) v zunanji svet, na zrak, ki ima morda okoli 20 stopinj. Iz teme pride svetlobo, ki pa je lahko premočna. Porodnišnično okolje je lahko pogosto veliko preglasno za novorojeno bitjece. Nato sledi rezanje popkovine. Prav bi bilo počakati, da popkovina preneha utripati. Prezgodnje rezanje popkovnice povzroči šok, še posebej se to odraža na prebavnem traktu oz. na predelu celotnega trupa. V kasnejšem življenju se lahko prehitro rezanje popkovine kaže kot ločitvena stiska, ker je za otročka to preveč stresna in prehitra ločitev od mame. Povezovanje z mamo je v prvih urah po porodu ključno. V kolikor tega ni, se to lahko kasneje odraža z vprašanji varnosti – “Kaj mi moja prva izkušnja z zunanjim svetom pove o svetu, v katerega sem rojen?« Glavno vprašanje, ki je vezano na četrto fazo, pa je izpostavitev in vprašanja sprejetosti: “sem sprejet takšen, kot sem?«, »Kako se počutim pod vsemi lučmi in ko me vsi gledajo?«. Postopki, ki so v porodnišnicah pogosto rutinski, lahko pri dojenčkih puščajo občutke separacije in prestopa meje, saj je v njihovo telo nekdo vstopal hitro in brez dojenčkovega “dovoljenja”. V kasnejših obdobjih (lahko že takoj) se to lahko kaže kot hipersenzitivnost. Takšni znaki so še posebej izraziti pri dojenčkih, rojenih s pritiskom na trebuh, z vakuumom ali carskim rezom.
Ne glede na porod in posledice, ki jih pusti na človeku, pa lahko vzorce in travme, povezane z načinom poroda, rešujemo na različnih nivojih in z različnimi tehnikami. V našem prostoru je že kar dobro poznana kranio-sakralna terapija, kjer lahko terapevt sprosti napetosti, zategnjenosti, hkrati pa lahko pomaga pri umirjanju živčnega sistema in harmonizaciji travme. Posledično se dojenčki lažje dojijo, so bolj umirjeni, imajo manj gibalnih izzivov ipd.
Pri nas zaenkrat bolj neznana pa je IBT – Integrative baby therapy, pri kateri terapevt pomaga dojenčku izraziti njegovo porodno zgodbo, ki jo pokaže preko jezika telesa (baby body language). Metoda vključuje podporo staršem, da so lahko maksimalna opora dojenčku s tem, ko znajo razločiti dojenčkove potrebe, jok … Proces, ki se zgodi med seanso, vpliva na razvoj dojenčka na več nivojih, saj se dojenček v sebi počuti zares slišanega in razumljenega.
