Torek 27.junij 2017 je bil 11.dan po mojem predvidenem datumu poroda. Ves čas sem vedela da bom rodila po roku, vendar sem nekako upala da bo kaksen dan prej, ampak nekih znakov ni bilo. Lucas se je po brcanju sodeč v trebuščku še super fajn imel, zato nisem delala nobene panike. V torek pa je prišla babica, da me pogleda, naredi ctg ipd. Prisla je dopoldne, premerila trebusček, ga pretipala in naredila ctg. Nekih popadkov še ni bilo videti… nato me pogleda in reče:”Veš otrok je pripravljen, samo še ti se moraš odločiti, da boš rodila. Uff, moram rečt da so me te besede kar zbodle… Jaz sem bila prepričana, da sem ze nekaj dni pripravljena! Kaj za vraga sploh to pomeni, da naj se odločim ker on čaka?! Babica se je medtem ko je ctg snemal dogajanje odločila, da bo kar pri meni ostala. Je rekla: “ves kaj, meni se zdi da te ovira tudi to da sem od dalec doma… bom jaz kar tukaj ostala, pa boš rodila.” Nisem vedela, a naj se ji smejem, ampak zdelo se mi je res smešno da ona dejansko misli da bo kar ostala, jaz pa bom rodila. 🙂 po drugi strani sem bila pa vesela, ker sem dobila občutek, da mogoče pa je rojstvo res blizu. Z babico sva se super razumeli, zato sva debatirali o vseh možnih stvareh, šli sva na sprehod…Jana sem poklicala, če lahko pride iz službe in skuhal nam je kosilo. Popoldne je bilo prijetno in v enem trenutku so se na sprehodu dejansko začeli popadki. Sem kar malo težko verjela 🙂 popadki so bili, vendar še ne zelo pogosti in ne preveč boleči. Proti večeru sem napisala še sms prijateljici Karmen, s katero sem bila zmenjena da bo zraven na porodu, ker je maserka in je vedela kje je moja šibka točka, še od prvega poroda. Namreč strah me je bilo, da bi me ponovno zgrabil krč v ritnici, kot se mi je zgodilo prvič. Je potrdila da pride. Jan je napekel kup palačink, za vse sodelujoče. Ko je Alex (starejši sin) vecerjal je rekel, “veš, dojenček pride”. Zgleda, da je začutil kaj prihaja. Potem je Jan šel z Alexom spat, babica je počivala na kavču, midve s Karmen pa sva debatirali, medtem ko me je ona masirala. Popadki so že bili bolj pogosti, in malo močnejši, vendar nič ni kazalo da se bo kaj premaknilo dlje od tega. Pridno sem pila vodo, z dodatkom Bachovih, vendar mi je potrpežljivost popuščala in strah je prišel na plan iz globin. Kaj če ne bom mogla rodit? Kaj če se bo porod ustavil? Kaj če se ponovi zgodba od prvič? Začela sem jokati… Z Janom v tistem obdobju nisva bila v najboljsih energijah, ampak takrat je lahko spustil vse izzive in mi v enem trenutku res priskocil na pomoc. Objemal me je in spraseval, kaj me muci,…jaz sem jokala kot dež. Rekla sem mu, da se bojim da ne bom mogla roditi. Babica je na kavču dremala in čakala na nadaljevanje. Jan me je spodbudil, da naj jo prosim za pomoč. Sama sem najprej se trmasto vztrajala, le kaj mi lahko pomaga, če se porod pač ne premakne? (Popadki so sicer bili vmes, ampak nežni in ne prav pogosti) Nato je odprla oči in prisedla bliže nama. Gledala naju je in v tistem trenutku sem sama začutila bolečino v nogi, ki sem jo imela od prvega poroda, tega nisem rekla na glas, naenkrat pa me babica vprasa: kako je kaj tvoja noga? In rečem: začela me je boleti (sploh mi ni bilo jasno kako ve, da me boli). Nato mi je zacela masirati dolocene točke ob ritnici in zraven je govorila. Sprasevala me je, do koga imam zamere? Na koga sem jezna? Kaj me skrbi? Govorila sem, dihala in jokala kot nora, ko me je masirala sem dala iz sebe vse živo. Odpuščala sem prednikom, Janu, res ni da ni, zelo očiščevalen proces. Po eni uri se je jok ustavil, kot da bi odrezal, kamen mi je padel od srca. Sla sem lulat in ob vrnitvi nazaj proti dnevni sobi, mi je najprej odteklo malo vode in potem se ostala ko sem želela na kavč. Nato sem šla na žogo, sedela sem na žogi in se pozibavala v ritmu popadkov in pomagala Lucasu, da se je dokoncno nastavil v pozicijo. Jan je bil za mano, tako da sem se nanj naslanjala s hrbtom, vmes me je lupčkal in cartal (vključil je tudi draženje bradavičk, ki spodbujajo nastanek oksitocina in posledicno odpiranje materničnega vratu). Popadki so postajali vedno močnejši in spomnim se, da sem babico vprašala, kako bom vedela da moram začet potiskat? Rekla je samo: verjemi, boš začutila. Dihala sem globoko, in izdihovala nizek zvok AAAAA… in res, kar naenkrat sem vedela, da je čas. Nato smo se premaknilo na kavč, babica je predlagala polsedeci polozaj na boku, ker je bila mnenja da bi zaradi drugega poroda, ko so tkiva ze bolj raztegnjena, bila v pokoncnem položaju večja verjetnost da se raztrgam, medtem ko mi položaj na vseh štirih zaradi ogromnega trebuha ni ustrezal. Z eno nogo sem se uprla na Janovo ramo, medtem ko je druga počivala na kavču. Prvi konkreten popadek je prisel in babica rece, cas je da potisnes. Tistega bi jaz opisala kot pripravljalnega, ker se nisem vedela kako zelo uporabno je to, da je Jan sedel tam. Pri drugem sem vedela kaj narediti, s vso močjo sem se uprla z nogo v Janovo ramo in v dveh popadkih je bil nas decko zunaj. V približno uri in pol od časa, ko mi je odtekla voda se je rodil čudovit deček Lucas, bil je rožnate barve in zvedavih očk, medtem ko tehtal je 4650g in bil velik 57cm, 38cm pa je bil obseg glavice. Stiskal se je k meni in opazoval okolico, zelo hitro je najdel tudi bradavico, kjer se je (kot kaže danes) začelo njegovo veselje. 🙂 posteljica se je porodila takoj zatem, pustili smo jo se naslednjih par uric, da se je kri popolnoma izčrpala iz nje. Šivanja k sreči nisem potrebovala, kljub temu pa sem izgubila kar nekaj krvi (k čemur sem očitno nagnjena), vendar po dnevu počitka in veliko količino vode (tudi kokosove) je bilo ok.
Porod je bil res čudovit, miren, meni osebno ne posebej boleč, medtem ko psihično zelo naporen. Je pa res lepo, ko se vse okoli tebe prilagodi tvojim potrebam. In kasneje dojenčku seveda. ️ O poporodnem krčenju maternice pa kdaj drugic, ker tega dela nimam v najlepsem spominu.
